Zjutraj se zbudim brez budilke, kljub temu da je ura komaj 6.15. Seveda, v Dubravico grem! Končno bom spet videla kosmatinčke. Pogrešala sem jih, saj mi zaradi ogromno obveznosti ni uspelo iti dol že več kot en mesec.
Hitro se dvignem iz postelje, spustim ven svoje pse, pripravim zajtrk in ob 7h sem pripravljena za odhod. Avto je poln donacij, ki smo jih zbrali s skupnimi močmi. Čeprav sem se na začetku bala, da bo donacij premalo, v Dubravico peljem poln avto.
Vesela in polna pričakovanja se odpeljem do Ljubljane kjer prevzamem še nekaj hrane in gas do hrvaške meje. Tam se dobim z Andrejo (še eno prostovoljko) in skupaj se odpraviva na ”mali” mejni prehod kjer mejo kot vedno prečkava brez težav.
Ob 10h sediva na terasi pri Suzani (prostovoljki Udruge šapice) in pijeva čaj, ob 11h pa smo že pred azilom. Oooooo dolgo pričakovano lajanje in nekaj psov, ki so že v izpustu. Spet mi oči napolnijo solze. Avto zapeljemo v ogrado in razložimo stvari v skladišče. Takoj zatem se odpravim v spodnje bokse, da vidim mahajoče repke. Glasno lajanje, skakanje in veselje. Iste misli kot vedno mi šinejo v glavo-kako so vsi psički srečni, zato ker imajo hrano, vodo, hišico in nekaj ljubezni prostovoljcev.Z Andrejo dobiva nalogo menjanja ovratnic proti klopom in bolham. Seveda ovratnic ni dovolj za vse, razdeliva jih približno 30, ostali bodo morali počakati. Tako je to v Dubravici, redkokdaj je stvari dovolj za vse, z izjemo hrane.Ker je dan sončen in vroč se odločim, da peljeva na sprehod katerega od psov, Robert nama svetuje dva terierja, ker potrebujeta gibanje. Na povodec pripneva Harley-a in Floki-ja in že se podimo po travniku in ”nabiramo klope”J. Tudi kopala sta se..kakšno veselje. Zanju in za naju z Andrejo. Sprehoda je konec in z Andrejo razmišljava, da je prišel čas odhoda, takrat pa zagledam Jerry-ja. Velikega mešanca z nemškim ovčarjem, ki teka okoli in veselo lula na vse kar mu pride pod tace J. Kakšen pes pomislim! Ko se usedem se mi takoj približa in se nasloni na moje noge. Pa smo spet pri solzah. Kako lahko nekdo zapusti tako čudovitega psa?!?!
No zdaj pa je res čas za odhod…v nov dom v Slovenijo moram namreč odpeljati Mono. Spakiramo se v avto in odpeljemo. Z Andrejo prvih nekaj minut molčiva, vsake toliko časa pogledava k Moni, ki pridno leži, kot bi vedela, da odhaja na lepše.

Končal se je še en dan v Dubravici, še ena sončna nedelja, še en PERFECT DAY.
Zadnji komentarji